Tags

, , ,

Kristijan Krajnčan je nedvomno eden najbolj plodnih in prodornih umetnikov mlajše generacije iz Slovenije ter je v mednarodnem okolju prejel že številne nagrade in priznanja. Sicer ga najbolj poznamo kot bobnarja, a v zadnjem času se vedno bolj uveljavlja kot skladatelj in tudi filmski avtor. Potem ko smo ga na Jazz festivalu Ljubljana videli z njegovim kvintetom ter v zasedbah pianistov Kaje Draksler in Tarka Yamanija, nam tokrat pripravlja pravo poslastico. Projekt Hidden Myth namreč povezuje jazz, improvizacijo, sodobni ples, kot ga doživlja najmlajša generacija plesalcev, zborovsko petje, poezijo in film. Njegova nadarjenost bo tokrat izžarevala večplastno in otvoritveni večer festivala razkriva avtorski potencial, ki ga v takšni, nadvse atraktivni obliki v Sloveniji še nismo doživeli.

HIDDEN MYTH

Pred svetovno premiero njegovega projekta HIDDEN MYTH, ki se bo zgodila na JAZZ FESTIVALU LJUBLJANA, 1.julija ob 20.30, smo z KRISTIJANOM KRANJČANOM naredili krajši intervju.

Na Ljubljanskem Jazz festivalu boste predstavili svoj novi projekt Hidden Myth. Nam lahko poveste kaj več o tem projektu.

KK: Hidden Myth je moj prvi interdisciplinarni projekt, ki združuje glasbo, ples, poezijo in vizualne projekcije. V njem sodeluje 9 umetnikov iz 4 različnih držav. Začel pa se ni tako velikopotezno. Pred približno letom in pol sem začel razmišljati o novi plošči, ki bi jo posnel s svojo jazz zasedbo. Potem pa me je na tradicionalnem družinskem Božičnem koncertu presenetil brat Žigan, ki je odplesal impro na eno izmed skladb iz moje prejšnje zgoščenke. V tem trenutku se mi je razkrila neka možnost za povezavo med več različnimi umetnostmi in s tem večji spekter izraznosti. Začel sem razmišljati na kakšen način bi lahko združil vsa svoja zanimanja in izkušnje v eno idejo. Tako se je zelo počasi, korak za korakom, rojeval ta projekt. Podobno je bilo s samo zgodbo predstave, ki govori o “hero’s journey” – potovanju v neznano, v globino svojega bistva in iskanju tistega skritega, ki se ga ne da izraziti z besedami (hvala Bogu, da imamo umetnost). Tako v projektu Hidden Myth lahko najdete sledi mitologije, C.G. Junga, filmske glasbe, vzhodnjaške filozofije, jazza, afriške glasbe, gregorjanskega korala, grškega teatra, klasične minimalistične glasbe, simbolizem petih osnovnih elementov… Pravijo, da vsak uči to, kar se sam rabi najbolj naučiti. Podobno sem tudi jaz v tem obdobju veliko razmišljal o omenjenih stvareh. Rezultat pa je, upam da, homogena celota, ki mi pomeni veliko na poti spoznavanja samega sebe.

Ni ravno običajno, da jazz koncert spremljajo plesalci ?

KK: Mlada in izredno talentirana plesalca Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek sta, tako kot jazz glasbeniki, fascinirana nad umetnostjo improvizacije. Tako kot mi iščeta nove ideje za izraznost in komunikacijo med improviziranjem. Veliko smo se pogovarjali kako bi lahko ples (vizualno) in glasbo (slušno) povezali med sabo; na kakšen način bi lahko komunicirali drug z drugim. Nismo hoteli, da glasbeniki “spremljamo” plesalca ali da plesalca plešeta “na” našo glasbo. V iskanju skupnega jezika smo se pogovarjali o tem, kako ritem sekcija spremlja solista (comping), kakšna je forma za improvizacijo pri posamezni kompoziciji, kako se jo lahko poudari ali zabriše, razveže ali zgradi tenzijo… in kako se je vse to spreminjalo in razvijalo skozi zgodovino jazza. Mislim, da sta dva izmed redkih plesalcev, ki na to gledata širše in imata zaradi tega lahko precejšnjo prednost v iskanju svoje izraznosti. Veseli me, da sta projekt vzela za svojega in mu posvetila ne samo svoj čas in energijo, ampak tudi del Sebe.

Poleg vas bodo nastopali še George Dumitriu, kitara, violina, živa elektronika; Franz
von Chossy, klavir; Alex Simu ; basovski klarinet , Zbor “Hidden Choir” z dirigentko Alenko Podpečan; Milan Dekleva, pesmi, besedila, Ruben Ostan Vejrup, vizualne projekcije ­ kako ste se spoznali ?

KK: Z vsemi tremi glasbeniki igram že več let v različnih zasedbah. Najdlje pa poznam Georga, s katerim sva skupaj študirala v Groningenu. Vsi so odlični improvizatorji in obvladajo svoj inštrument, cenim pa tudi njihovo prijateljstvo. To mi je bilo pri izbiri glasbenikov zelo pomembno. Milanu Deklevi sem pisal že pred parimi leti če bi sodeloval pri moji prvi zgoščenki. Takoj je bil za stvar, je velik ljubitelj jazza. Všeč mi je njegova močna poezija – veliko pove z malo besedami. Z Rubnom sva se spoznala prek Skypa, živi in študira namreč na Danskem. To je bilo moje prvo sodelovanje z vizualnim umetnikom in njihov svet se mi zdi nadvse zanimiv! Dirigentke Andreje Podpečan prej nisem poznal, mi je pa takoj prijazno priskočila na pomoč in tudi sestavila zbor posebej za ta projekt.

KK

Photo: Livio Stefan

Študirali ste na Konzervatorijih v Gronigenu in Amsterdamu ? V čem se študij razlikuje
od ostalih konzervatorijev za jazz glasbo?

KK: V Groningenu mi je bil še posebej všeč program “New York comes to Groningen” kjer so profesorji vsak teden prihajali iz Amerike. Imel sem par izjemnih profesorjev, od katerih sem lahko izkusil jazz iz prve roke.

V Amsterdamu pa sem končal podiplomski študij filmske glasbe. Tam mi je bilo všeč predvsem to, da smo veliko sodelovali z njihovo filmsko akademijo. Pisali smo glasbo za diplomske filme, ki so potem tudi potovali po svetu na različne filmske festivale. Tako sem napisal glasbo za sedem filmov še preden sem magistriral. To je neprecenljiva izkušnja, ki te pripravi na moment, ko te šola izpljune v resnični svet.

Režirali ste tudi 5 kratkih art filmov? Nam lahko poveste kaj več o tem.

KK: Nadvse uživam, ko režiram film. Zdi se mi kot nek približek pustolovščine, ki jo v današnjem svetu še kako potrebujem. Še preden sem začel igrat bobne sem vedel, da bom nekoč režiser. Za rojstni dan sem od dedka dobil VHS kamero, na katero sem začel snemati svoje prve filmske nebuloze. Potem sem zašel bolj v glasbene vode, vse do konca srednje šole, ko sem posnel film za nek natečaj in na njem tudi zmagal.

Film “Augenblick” je prejel tudi nagrado za najboljšo režijo na Festivalu Slovenskega Neodvisnega Filma. Od takrat sem posnel še par kratkih filmov, ki pa tehnično niso bili na profesionalnem nivoju. Letos spomladi pa sem posnel svoj prvi profesionalni kratek film (23 minut) po scenariju Nejca Gazvode. Pravkar končujem postprodukcijo na Nizozemskem, sama produkcija filma pa se je zgodila v Sloveniji. O usodi filma zaenkrat še ne morem govoriti, sem pa s končnim izdelkom zelo zadovoljen!

Kakšni so vaši načrti za prihodnost.

KK: Glasba. Film. Potovanja. Razširiti svojo zavest. Povezovati improvizacijo in življenje. Pripovedovanti zgodbe, v takšni ali drugačni obliki. Ostati poln idej in inspiracije. In s tem inspirirati druge ljudi.