21.10. prihaja na spored Kinodvora dokumentarni film o nigerijskem glasbeniku Fela Kutija – NAŠEL SEM FELO KUTIJA (FINDING FELA).

Biografski dokumentarec o največjem sinu afriške glasbe, nigerijskem glasbeniku in političnem aktivistu Feli Kutiju, iznajditelju afrobeat glasbe ter vedno kontroverzni in kontradiktorni osebnosti, ki je denimo v protestu proti skorumpirani politiki ustanavljal lastne države ali se v hedonističnem afektu v enem dnevu poročil s 27 ženskami. To je dinamičen, lepo tekoč, informativen in odlično zmontiran film, ki se povečini osredotoča na vroča sedemdeseta leta, ko sta Kutijeva slava in aktivizem eksplodirala ter postala globalni fenomen.

“Pomembno mi je bilo dvoje: njegovo politično ozaveščanje med obiskom Združenih držav [na Kutija je leta 1969 vplivala ideologija črne sile – gibanja Black Power] in odločenost vztrajati v svojem poslanstvu. Podvojil je svoje prizadevanje razkrinkati in razgaliti nigerijsko vlado. Ko je vlada na muho vzela njega, ga ni nič utišalo.” (Alex Gibney).

Alex Gibney – filmografija (izbor/selection) Enron: The Smartest Guys in the Room (2005); Taxi to the Dark Side (2007); Gonzo: The Life and Work of Dr. Hunter S. Thompson (2008); Freakonomics (2010); Mea maxima culpa (2012)

fela

Fela je bil otrok iz dobro situirane nigerijske družine: njegov oče je bil protestantski duhovnik in ravnatelj šole ter prvi predsednik nigerijskega sindikata učiteljev, mama, na katero je bil še posebej navezan, pa svetovno znana borka za pravice žensk. Brata sta bila znana zdravnika, oba borca za ozaveščanje o HIV – prav tistem virusu, ki je kasneje pokopal njunega brata.

Tudi Felo sta starša poslala na medicinsko fakulteto v London, a se je raje vpisal na Trinity College, kjer je študiral kompozicijo in trobento. Prav tam se je navzel zahodnjaške glasbe, še zlasti Milesa Davisa, Franka Sinatre in Jamesa Browna. V iskanju lastnega glasbenega izraza je jazz pomešal s tradicionalnimi yoruba ritmi in afriško pop glasbo, imenovano highlife, ter ustvarilafrobeat, ki se je ob koncu šestdesetih let naglo razširil po afriških klubih in kmalu prodrl tudi v Evropo in ZDA. Čeprav je bil Fela iz družine, ki je aktivno gojila politični aktivizem, je svoj revolucionarni glas našel šele potem, ko je leta 1969 odpotoval na ameriško turnejo.

V Los Angelesu se je romantično zapletel s pevko in družbeno aktivistko Sandro Izsadore, preko katere je spoznal gibanji črnskega nacionalizma in afrocentrizma. Oborožen z novim svetovnim nazorom se je vrnil v Nigerijo in ustanovil komuno z lastnim nočnim klubom, imenovanim The Shrine (»Svetišče«). Felova popularnost je strmo naraščala, ker pa je glasbo izrabljal za širjenje protivladnih političnih stališč, je imel kar naprej težave z oblastmi, ki so z njim neprestano fizično obračunavale in ga metale za zapahe (zaprt je bil več kot dvestokrat). Kljub stalnemu konfliktu z oblastmi je ostal v Nigeriji in leta 1997 umrl za posledicami aidsa. Na njegov pogreb je prišlo milijon ljudi, njegova glasba, ovekovečena na skoraj sedemdesetih albumih, pa živi še danes.

Napovednik filma:

Pogovor z režiserjem in del Soundtracka za film:

Fela Kuti na Berlinskem Jazz festivalu (1978)