BIKOFE PREDSTAVLJA: JANEZ ŠKOF – 12.12.
Igralec Janez Škof se je rodil 3. decembra 1960 v Kranju. Od leta 1980 do 1984 je študiral igro in umetniško besedo naAGRFT v Ljubljani. Študij je zaključil leta 1984 v vlogi Vnuka v Mrožkovem Karolu v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča. Diplomiral je dve leti kasneje (1986).
Po končanem študiju je delal v skoraj vseh slovenskih gledališčih in mnogih ljubljanskih neinstitucionalnih in eksperimentalnih gledaliških skupinah. Po študiju je bil angažiran v MGL, obenem pa je igral tudi v mariborski drami inSlovenskem mladinskem gledališču. V tem času je v teh gledališčih je ustvaril tri velike vloge Klementa Juga vJančarjevem Klementovem padcu (MGL), Doktorja Fausta v Goethejevem Faustu (Drama SNG Maribor) in Sultana Šahrija Lepega v Svetinovi Šeherezadi (SMG), s katerimi je opozoril na svojo izjemno notranjo energijo in izrazno moč. Za vse tri vloge je bil večkrat nagrajen v Sloveniji, obenem pa še na MESSu in Sterijinem pozorju v Novem Sadu.
Leta 1991 je postal član Slovenskega mladinskega gledališča, kjer se je v dvanajstih letih izkazal kot izvrsten interpret v predstavah sodobnega, tudi nebesednega gledališča. Nikakor se ni mogel izogniti različnim kreacijam tudi izven matične hiše, predvsem kadar je bilo potrebno v interpretacijo vplesti razgibano karakterno ali celo zabavljaško komiko, katere mojster je od vsega začetka. Na Dnevih komedije v Celju je bil v vlogi Amorja (E. Filipčič Psiha, SMG, 1994) razglašen za Žlahtnega komedijanta.
Leta 2003 se je zaposlil v SNG Drama Ljubljana. Z različnimi režiserji je ustvaril kar nekaj naslovnih ali velikih vlog in razvil svoje igralske značilnosti do potankosti. Dejstvo je, da se na njegovi igralski poti ves čas v presledkih ponavlja režiserDiego de Brea. V De Brejevih uprizoritvah je ustvaril pomembne vloge prav z nebesedno, telesno izraznostjo, v detajle izdelanim karakterjem in izjemno energijsko nabitostjo in prezenco ter za vlogo Kralja Edvarda (C. Marlove Edvard II., SNG Drama Ljubljana) v njegovi režiji je leta 2005 prejel Borštnikovo nagrado z igro.
Srečamo ga v nekaj filmih, a širšo medijsko prepoznavnost je dosegel z vlogami v nekaterih televizijskih oddajah in nadaljevankah (Teater Paradižnik, Vrtičkarji, Naša mala klinika, itd.) in reklamnih spotih.
Posebnost ali pa značilnost Janeza Škofa je, da se je kot samouk naučil igrati na diatonično harmoniko, ki mu služi pri interpretiranju slovenske poezije. Prvotno se je predstavljal kot izvrsten interpret poezije Daneta Zajca, pogosto celo s pesnikovim sodelovanjem. Izšla je zgoščenka te poezije z naslovom Ogenj v ustih (2000). Kasneje pa je s skupino igralcev somišljenikov ustanovil glasbeno skupino Čompe, ki na svojevrsten način interpretira še druge slovenske pesnike (Jesiha, Razmana, Kocbeka).
Po koncertu rola Marjan Stanić.
JANEZ ŠKOF & DANE ZAJC – ROŽE NOČI
JANEZ ŠKOF & DANE ZAJC – IN TEBE NI
JANEZ ŠKOF & DANE ZAJC – KOT ZAMOLKLA BOLEČINA
ČOMPE – USPAVANKA ZA DNEVNO RABO
ČOMPE – POTEPUH
ČOMPE – IBRŽENIKI
